Bitje, ki ga lahko nosimo, predstavlja prilagoditev na nomadski način življenja človeka. Pred približno 10.000 leti je bil človek sedeče bitje. Ta čas pa je prekratek za biološko in genetsko prilagoditev na nove življenjske pogoje. (Dodatno branje: "Dojenček se hoče nositi", Evelin Kirkilionis).
Tudi anatomske danosti kažejo, da je dojenček prilagojen za nošenje. V tako-imenovani drži s skrčenimi in razširjenimi nogicami je zorenje še hrustančastega kolka idealno možno (prof. dr. med. J. Büschelberger, Habilitacijsko delo, 1961).
Pa si poglejmo še razvoj hrbtenice. Dojenček se rodi in oblika njegove hrbtenice je popolna krivulja (totalna kifoza). Le-ta pa spet pogojuje razširjeno držo s skrčenimi nogami. Hrbtenica raste v treh obdobjih rasti, ki trajajo približno eno leto. Rast poteka od zgoraj navzdol in dobro ojačane mišice morajo podpirati hrbtenico in obdržati njeno obliko.
V prvih tednih življenja se zelo postopoma odvija prvo obdobje rasti vratnega dela hrbtenice in sicer naprej in navzgor. Otrok lahko v trebušnem položaju dvigne glavo, jo sam premika, drži in obrne. Kasneje lahko to naredi tudi v hrbtnem položaju. Rast 7. vratnega vretenca se v medicini označuje kot vratna lordoza.
Dojenček sedaj krepi mišice, ki jih potrebuje za upogibanje in raztezanje telesa (mišice, potrebne za upogibanje nastajajo na prsnem in trebušnem delu, mišice, potrebne za raztezanje pa na zadnji (hrbtni) strani telesa). Postopoma lahko zraste sedaj celotni osrednji del hrbtenice s svojimi 12. prsnimi vretenci. Ta rast se v ortopediji imenuje prsna kifoza. Ko dojenček lahko samostojno sedi, je končano drugo krivljenje hrbtenice nazaj. Otrok se bo naučil plazenja šele takrat, ko je hrbtenični hrustanec utrjen in izurjen in ko so mišice dovolj močne. Razmigavanje mišic in hrbtenice sodita skupaj.
Otrok se sedaj dvigne, da lahko stoji, in skuša narediti nekaj korakov. Za to potrebuje moč in pomoč petih ledvenih vretenc, ki ga držijo in nosijo. Razvoj hrbtenice v obliki S se postopoma zaključi, prav tako tudi zadnja stopnja razvoja. V strokovnem jeziku se to imenuje ledvena lordoza. (Podrobno in dobro opisano v Kunst des Bindens - Umetnost zavezovanja avtorice Renate Köhler).
"... s krepitvijo mišic na vratu in zatilju in z vzpostavitvijo socialnih stikov z okoljem, ki obstajajo zunaj para (dveh oseb), se v nekaj tednih oblikuje vratna lordoza (lordoza - naprej usmerjena krivina), medtem ko ostanejo prsa in ledveni del hrbtenice v kifotični drži do začetka hoje... " (prof. dr. med. J.Büschelberger, Habilitacijsko delo, 1961).
Ko smo si pridobili osnovno znanje in poznamo ozadje, dobimo tako nekaj enostavnih pravil za zavezovanje našega dojenčka. Potrebujemo trak za nošenje, ki je do neke mere elastična, in našega otroka istočasno trdno in stalno podpira ter drži in dopušča, da dojenček "postaja okrogel". (Trak mora ovijati dojenčkovo telo kot tesen povoj). Še posebej, če otrok zaspi, in postanejo mišice ohlapne, postane otrok okrogel. Pri tem pa se ne sme sesesti vase, pač pa mora okrogel in podprt sedeti v traku. Istočasno moramo z načinom zavezovanja traku zagotoviti razširjeno držo s skrčenimi nogicami. S pravilnim in trdnim povezovanjem otroka mora trak prestreči gibe in udarce, ki nastanejo pri hoji, in jih prenesti stran od otroške hrbtenice na osebo, ki ga nosi (blažilnik). Tako zaščitimo občutljivo glavnino vretenc in medvretenčno ploščico otroka.
Istočasno pa mora način zavezovanja podpirati in ščititi osebo, ki nosi trak, pri njeni oz. njegovi telesni drži. Ne potrebujemo številnih načinov zavezovanja, da bi lahko vedno znova zavezovali na drugačen način in tako razbremenili naše mišice in hrbtenico, pač pa potrebujemo načine zavezovanja, ki dopuščajo, da otroka nesemo z veseljem in z lahkoto. Med nošenjem ženska ali moški ne smeta trpeti. Istočasno mora dober in natančen način zavezovanja podpirati medenično dno, ki je bilo med nosečnostjo in porodom močno obremenjeno.
Potomci človeških bitij so dojenčki oz. bitja, ki jih lahko nosimo, tudi v naših modernih industrijskih državah. Svojega dojenčka torej ne razvajate, če ga dvignete, ali reagirate na njegovo jokanje. Nasprotno, s tem se vaš otrok krepi. Medtem ko reagirate na njegove potrebe, se v vašem otroku potrjuje prazaupanje in krepi njegov občutek lastne vrednosti.
Če se poglobimo v vedenjsko biologijo in filogenijo človeka, vidimo, da sodi dojenček k tipu potomca, ki ga lahko nosimo. Obe drugi vrsti potomcev sta gnezdomec (ali golič) in begavi mladič. Gnezdomci se rodijo z zaprtimi očmi in sluhovodi, ne znajo se gibati in le s težavo uravnavajo svojo telesno temperaturo. Potrebujejo zaščito gnezda in mati jih lahko tam tudi pusti. Njihova hrana je dolgo nasitna. V času materine odsotnosti so mirni.
Nasprotno pa so begavi mladiči pomanjšana podoba svojih staršev, materi lahko sledijo že kratek čas po rojstvu in jo potrebujejo v stalni bližini.
Dojenček ne sodi v nobeno od naštetih dveh skupin. Do leta 1970 ko je profesor Hassenstein uvedel tip potomca, ki se ga da prenašati, je človek sodil k gnezdomcem in take osnove v načinu skrbi za otroke nam še dandanes pogosto predlagajo.
Bitja, ki jih je možno nositi, kot so opice, koale in podobno, se z rokami in nogami lahko oprimejo materinega kožuha. Naš dojenček tega ne zna. Moramo ga držati in podpirati. Osamljenost pomeni za bitje, ki ga lahko nosimo, slej ko prej tudi zapuščenost. Osamljenost občuti kot življenjsko ogroženo situacijo in zaradi tega utrpi hude strahove. Zato torej ni čudno, da začne dojenček jokati, če ga pustimo samega.
V naših navodilih boste našli različne načine zavezovanja. Dejansko pa vam lahko priporočim samo tri načine zavezovanja. Kenguru način zavezovanja pred trebuhom in na boku in način zavezovanja na hrbtu izpolnjujejo, če je le trak zavezan natančno in trdno, vse zgoraj našteta merila.
POMEMBNO: Otroka nosite vedno tako, da je obrnjen k vam!
Pogosto vidimo reklame za nošenje otroka v nosilih tako, da je obrnjen z obrazom naprej. Tudi v traku, pri križnem zavazovanju pred trebuhom se otroke nosi tako. Vzrok za to je, da že novorojenčki želijo prost pogled na svoji stopnji rasti. V nosilih in pri križnem zavezovanju to ni mogoče. Otrokom so tako vsiljene "plašnice". Otroci jočejo in so nemirni, dvignejo se in naredijo lordozo, da bi morda vseeno lahko kaj videli. Zato se jih nosi ravno nasprotno.
Če otroka zavežete s hrbtom pred vaš trebuh, hrbtenica ni več v kifotični (okrogli) drži. Otrok je stisnjen v lordozo.
Drža s skrčenimi in razširjenimi nogicami ni več mogoča.
In zelo pomembno: otrok ne more več pobegniti dražljajem / čarom okolja in jim je izpostavljen, dokler - pogosto precej prepozno - ne utone v odrešilni spanec. Pri tem lahko večkrat opazimo vzroke kričanja in nemira, kasneje pa tudi potrebo po prekomerni aktivnosti.
Če pa otroka nosite obrnjenega k sebi, se lahko sam odloči, kdaj potrebuje mir. Takrat se bo v traku stisnil, in ga ne bo moglo nič več zmotiti.
Naj vam omenimo še nekaj prednosti nošenja za starše in dojenčke.
Z rojstvom otroka se je vaš vsakdanjik popolnoma spremenil. Trak vam pomaga, da boste hitreje kos novi situaciji in da družinski ritem prilagodite vsakdanjiku. Imate možnost, da otroka nosite in istočasno naredite potrebna dela oz. greste po opravkih, itd. Ne vam treba imeti slabe vesti, da ste otroka pustili jokajočega v posteljici. S telesno bližino precej hitreje in bolje spoznavate vašega otroka in z njim lahko ravnate z večjo gotovostjo. Za vas ni ovir kot so stopnice, avtobusi, pešpoti ..., ki jih z otroškim vozičkom težko obvladujete. Oče ali mama imata proste roke za bratce ali sestrice in ljubosumje se ne more širiti. Mali bratci in sestrice tudi uživajo, če so vključeni, in veliki bratje ali sestre vzpostavijo poseben odnos z dojenčkom, če smejo sami nesti bratca ali sestrico, zavitega v trak.
Dojenček je vključen v rutino vsakdanjika in vam pa koristi zadovoljen otrok.
Očetje imajo z nošenjem otroka v traku možnost, da vzpostavijo dober in trden odnos, da otroka hitreje spoznajo, se čusteno pripravijo na dojenčka in preprosto nadoknadijo telesni stik. Mame imajo v času nosečnosti prednost pred očeti. Očetje lahko malce nadoknadijo z nošenjem otroka v traku.
Trak daje dojenčku možnost, da se lažje vživi v življenje izven maternice. Na živem telesu lahko ponovno najde zaupanje. Bitje materinega / očetovega srca in njen / njegov glas, toplota in gibanje skrbijo za dobro počutje in zaupanje. Dobro znan občutek votline dopušča dojenčku, da mirno raste v novo življenje. V traku lahko vadi, trenira mišice in hrbtenico, spodbuja in šola se občutek ravnotežja, telesna toplota osebe, ki nosi dojenčka, podpira in stimulira presnovni sistem in celotno telo, gibanje ima stimulativni in zdravilni učinek (3-mesečne kolike) na prebavni sistem.
Nošenje v traku pospešuje in krepi živčni sistem. Spobujajo se veliki možgani (čutna polja) in mali možgani (motorični živci, ravnotežje). Dojenček krepi in vadi čutno zaznavanje. Prazaupanje se krepi in ustvarja se samozavest, ker našemu otroku ni treba imeti nobenih strahov, da ga bomo zapustili, da bo obupan jokal, saj izkusi varnost in prepričanje, da se lahko brezpogojno zanese na mater in očeta. S svojega varnega mesta lahko dojema svojo okolico in se jo uči razumeti.
